»Ne vem, kako sem izpadel pred svetom. A sam sebi sem se zdel kot fantek, ki se je igral na obali morja...«
»Iskreno, počutim se neverjetno privilegiranega, da sem lahko bil del odprave Apollo 11, da sem imel enega od treh sedežev. Mislim, v naši astronavtski pisarni so bili fantje, ki bi mi prerezali vrat od ušesa do ušesa, da bi dobili sedež. Sem dobil najboljšega? Ne. Sem bil zelo zadovoljen s tistim, ki sem ga dobil? Da! V meni ni nikakršne grenkobe ali nezadovoljstva. Zelo, zelo vesel sem.«
»Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'«
»Čez nekaj minut me bo mogočna vesoljska ladja popeljala v oddaljeno vesolje. Kaj lahko povem v teh poslednjih minutah? Mojo celotno preteklost vidim kot en sam trenutek; vse, kar sem do zdaj doživel in počel, je bilo v pripravah na ta trenutek. [...] Zelo sem srečen, da bom lahko prvi v vesolju, da se bom lahko kot prvi vrgel v srdit, do zdaj nepredstavljiv boj z naravo – o čem večjem ne bi mogel niti sanjati. [...] Svoj prvi vesoljski polet posvečam komunističnemu ljudstvu, kar naša sovjetska družba počasi postaja, in kar bodo – o tem sem prepričan – kmalu postali vsi ljudje na Zemlji.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju